Cerkev brez glave

 

Pred nami je prvi pogovorni večer prenovljenega Foruma za dialog med vero in kulturo.

Odvil se bo v Atriju ZRC v torek, 7. januarja, ob 19.30.

Razpravo bosta odprla Tone Hočevar in p. dr. Miran Špelič.

Moderiral bo dr. Igor Škamperle.

Vabljeni!

 

Ilustracija in oblikovanje: Aljaž Košir - Fejzo

Ilustracija in oblikovanje: Aljaž Košir - Fejzo

 

 

Cerkev brez glave – Napovednik

Vid Snoj

 

Naslov pogovora je metaforičen, a hkrati zelo konkreten.

Od časov razsvetljenstva se razpravlja o razmerju med razumom in vero, pri tem pa iz sodobnega sveta zmeraj znova prihaja odgovor, češ da vera ne misli. Vendar prvi v ciklu pogovorov, ki jih ima namen organizirati Forum za dialog med vero in kulturo, ne bo variacija na to dobro znano splošno témo. Naslov pogovora, »Cerkev brez glave«, je metaforičen, a hkrati zelo konkreten.

Kephalé, »glava« Cerkve je škof Glava katoliške, vesoljne Cerkve je rimski škof oziroma papež ter glava evangeličanskih in pravoslavnih, tako imenovanih avtokefalnih Cerkva njihovi škofje; glava so tudi škofje, poglavarji področnih Cerkva, ki sestavljajo vesoljno Cerkev. Cerkev brez glave pa je slovenska Cerkev po odstavitvi obeh nadškofov, ljubljanskega in mariborskega.

Apostol Pavel v Pismu Titu 1, 7 pravi, da je škof »Božji oskrbnik« (theoû oikonómos). Toda pod škofovsko palico se je pri nas najprej razcvetela in potem klavrno propadla drugačna ekonomija. Zato se bomo spraševali o tem, kaj je škof kot glava Cerkve in kakšno je njegovo skrbništvo nad njo. Zanimalo nas bo, kaj nam o tem ve povedati žlahtno izročilo cerkvenih očetov. Kako je škof načeljeval svojemu občestvu v poganskem, mnogoboštvenem svetu pozne antike in kako ga (ali naj ga) vodi zdaj, sredi zvečine brezbožnega sveta stare Evrope? Kako naj skrbi za svoje in hkrati nagovarja »tiste, ki so zunaj« (Kol 4, 5)?

Skratka: kakšnega škofa si želimo?

 

 

Živeti skupaj

Preambula 1. letnika pogovornih večerov Foruma za dialog med vero in kulturo

Pavle Rak

 

Živimo v družbi, v kateri je z vsakim dnem manj skupnega. V družbi, ki vse hitreje pozablja, da je nekoč bil nek skupni interes. Ljudje vedno manj slišijo in vidijo drug drugega. (Tako čutimo sami, tako nam govorijo sociologi, psihologi in psihiatri.) Če pa drugega ne slišimo in ne vidimo, ali je sploh mogoče, da mu govorimo in odgovorimo? Da zanj čutimo odgovornost? Da imamo odgovorno kulturo, državo, pravosodje, zdravstvo, znanost, izobraževanje, verske institucije ...? Ali je sploh mogoče, da živimo skupaj?

Pohod šibitve skupne komunikacije in povezanosti, partikularizacije interesov in vse večjega avtizma še ni končan. Vendar so (smo?) še ljudje, ki smisel svojega človeškega, pa tudi profesionalnega obstoja, smisel celotne ustvarjalnosti, doživljajo samo v povezavi z drugim, v služenju drugemu. Še so ljudje, ki imajo soljudem kaj povedati, in še več: ki znajo in želijo poslušati. Poslušati zato, da bi s tem, kar imajo povedati, lahko odgovorili neki splošni potrebi, ne pa avtistični potrebi po samoizražanju. Skratka, še so odgovorni ljudje.

Forum za dialog med vero in kulturo vabi take ljudi, ki v teh kriznih časih imajo kaj povedati, ne samo sebi enakim, ampak drugim in drugačnim, ljudi, ki imajo potrebo, da bi poslušali, in to predvsem poslušali druge in drugačne – da stopijo skupaj, da se udeležujejo pogovorov o bistvenih zadregah našega časa. Mogoče bomo v duhu strpnosti in odprtosti našli tudi kak odgovor.